Pred kratkim sta mi dve deklici prosili, da jima napišem, kako pevka Sergeja preživi svoj povsem navaden dan. Čeprav je bilo zadnje obdobje malo peklensko in tistih navadnih dni ni bilo veliko, sem se jih nekako nostalgično spomnila in jima z veseljem odgovorila. Delila pa jih bom tudi z vami in mojim malim blogom.

Najtežji del dneva zame vedno predstavlja jutranje vstajanje. In če ga preživim (do sedaj je še vedno uspelo :))) je potem vse samo še lažje. Ne maram vstajati zgodaj zjutraj in ne maram če me prebudi zvonenje telefona. Lahko bi celo uporabila besedo "sovražim" :)). Če je le možno spim in poležavam dokler nisem utrujena od spanja. In prav to mi omogoča povsem navaden dan.

Sledi obvezna bela kava s cimetom. Vonj omamne kave in cimeta mi predramijo in vzbudijo čute. To imam tako rada, da grem včasih zvečer z veseljem spat samo zato, da se veselim te jutranje slasti. In res mi je všeč, če si lahko potem za srkanje vzamem veliko časa.

Vmes počasi preverim svoj planer, da se prepričam če je dan res navaden. Moj mali planer je moje malo bogastvo in črna knjižica vseh stikov. Ob prelomu leta prav uživam, ko si vse lepo prepišem in tako po žensko načičkam. Taka mala estetika mi v mojem življenju veliko pomeni :).

Potem si rada vključim mikrofon v radio in zavrtim matrice različnih pesmi. Obožujem petje. Vem da brez njega ne bi mogla. In obožujem majhno publiko, ki jo lahko s petjem razvajam. Všeč mi je, ko energija, pa čeprav v mali sobici, napolni prostor in nas za tistih nekaj trenutkov odpelje v sanjarjenje ter večnost misli. Prav obožujem peti zahtevne pesmi in čutne pesmi. Val občutkov, ki te preplavi ima zdravilno moč, v to sem prepričana. Zato tudi obožujem petje v malih intimnih prostorih, kjer ti in občinstvo postane eno. In ko se to zgodi vem, da zares živim.

V zadnjem času sem zanemarila študij. Toliko preveč vsega je bilo in ko te preplavi tisti adrenalin, ki je posledica hitrega gibanja, se težko umiriš in skoncentriraš na študij. In v takšnih trenutkih pričnem študij pogrešati. Zato v teh navadnih dneh poskusim študirati, pisati poročila iz vaj in nasploh nadoknaditi zamujeno.

Utrujena od kofetkanja? Nikoli si nisem mislila, da je to možno. Vedno sem bila komunikativna ter imela rada ljudi in če povežem to še z žensko dušičo nas to pripelje v intenzivno in dolgo kofetkarjenje :)). Vse to tako poživi navaden dan.
Vendar, v glasbi se vsi dogovori in posli sklepajo ob kavici. Tega je včasih toliko in so tako intenzivni, da je počasi tudi za ljubitelja tega početja le tega preveč. Ja, zadnje čase in včasih sem res utrujena od kofetkanja.

Rada jem, skoraj vse. Seveda sami veste, da v intenzivnem času, ko nimaš časa zase, težko ješ kakovostno in predvsem urejeno. To se dogaja tudi meni. Včasih kar ugotovim, da npr. že dva dni nisem zaužila pravega obroka ali pa, da sem par dni skupaj jedla popoln junk. Ali pa se basala s čokolado :)). Moram se naučiti v takih trenutkih vzeti več časa zase.

Po pravici povem, da zelo rada zvečer padem v posteljo. V navadnih dneh se to manj dogaja, saj sem utrujena predvsem od sladkih užitkov razvajanja :)). Uživam v takšnih povsem navadnih dneh, če le ne trajajo predolgo. Potem pa pričnem spet pogrešati adrenalin. In obratno!

V čakanju povsem navadnih dni, isreno Vaša Sergeja.